Ob priletavanju ali vzletanju z daljnovoda se veliki uharici zaradi njene velikosti pogosto zgodi, da se dotakne električnih žic, medtem ko se z nogami že ali še drži za prečko stebra. Na železnih in betonskih stebrih, ki so prevodni, to seveda pomeni gotovo smrt, ptica pa ni varna niti na lesenih stebrih. Ponoči, ko je aktivna, so le-ti pogosto mokri od rose, na ta način pa postanejo prevodni in prav tako smrtonosni. Mrtvi osebki navadno padejo na tla tik pod steber, znani pa so primeri, ko so osebki električni udar sicer preživeli, vendar so kasneje zaradi nekroz na perutih in nogah poginili.

V Sloveniji je tovrstnih primerov zastrašujoče veliko. V zadnjih treh letih, kolikor časa smo bolj pozorni na to problematiko, nam je uspelo dokumentirati preko 50 primerov. Če k temu pripišemo še majhno verjetnost, da ubit osebek v naravi sploh najdemo, je problematika še toliko bolj zaskrbljujoča.

Velika uharica je torej v sodobnem svetu soočena s povsem novim povzročiteljem smrtnosti. Vrsta verjetno zaradi svoje samotarske narave, ki ne omogoča učenja med osebki, in grožnje, ki ubija nenadoma, brez predhodnega opozorila, ne bo mogla razviti obrambnih mehanizmov, zato smo ji pri tem dolžni pomagati.

Rešitev je v izolaciji ali novi konstrukciji

Kako lahko pomagam